Interpretacija vsebine sanj se je že v antiki uporabljala za namene zdravljenja in diagnosticiranja bolezni; tudi Hipokrat je bil prepričan, da sanje simbolno prikazujejo vzroke bolezni sanjalca.
Prvi, ki pa je interpretacijo sanj vključil v psihoterapijo, je bil Sigmund Freud, ki je konec 19. stoletja razvil svojo teorijo sanjanja in metodo za uporabo vsebine sanj v psihoanalizi ter o tem napisal knjigo Interpretacija sanj, ki je izšla konec leta 1899. S svojim delom je vplival tudi na svoja kolega, Carla Junga in Alfreda Adlerja, ki sta nato tudi razvila vsak svoj pristop za uporabo sanj v psihoterapiji. Že v začetkih psihoterapije je veljalo prepričanje, da imajo sanje izjemno vrednost pri psihoterapiji in zdravljenju duševnih motenj, saj vsebina klientovih sanj psihoterapevtu nudi informacije o klientu in o klientovih simptomih.
Čeprav so se metode za vključevanje klientovih sanj v psihoterapevtski proces od začetkov psihoterapije pa do danes spreminjale, tudi sodobni psihoterapevti cenijo vsebino sanj, zato imamo tudi v sodobni psihoterapiji različne teorije sanjanja in različne metode za vključevanje sanj v psihoterapevtski proces. Raziskovanje sanj v psihoterapevtskem procesu zdravilno vpliva na kliente in pripomore k dobremu psihoterapevtskemu odnosu.
DELO S SANJAMI V KLASIČNI PSIHOTERAPIJI
Freudova teorija sanj
Sigmund Freud je bil prepričan, da se vsebina sanj nanaša na sanjalčeve nezavedne želje; želje, ki se jih sanjalec v budnem življenju ne zaveda. Menil je, da se te želje v vsebini sanj prikazujejo na prikrit in simboličen način, zato potrebujemo, če želimo vsebino sanj pravilno razumeti, pravilno metodo za interpretacijo te vsebine.
Pri interpretaciji sanj je uporabljal dve metodi: metodo prostih asociacij in metodo prevajanja simbolov. Ker je menil, da imajo nekateri simboli v sanjah pomen, ki je vezan na vsakega posameznega sanjalca, je za interpretacijo teh simbolov uporabljal asociacije, ki so se klientu zbudile ob vsebini sanj, in pa svoje znanje o klientovi zgodovini. Za nekatere simbole pa je bil prepričan, da so univerzalni in za interpretacijo teh simbolov je uporabljal svoje znanje o njihovem pomenu. Tako je bila interpretacija sanj, ki jo je Freud podajal svojim klientom, ustvarjena na podlagi klientovih asociacij, njegovega teoretičnega znanja prevajanja simbolov in pa poznavanja klientove zgodovine.
Jungova teorija sanj
Carl Jung je bil prepričan, da imajo sanje tri različne funkcije: funkcijo kompenzacije, funkcijo vodenja in funkcijo predvidevanja prihodnosti. Funkcija kompenzacije pomeni, da sanje naslavljajo tisto, kar sanjalcu v budnem življenju manjka (npr. zanemarjene potrebe ali zanikani deli sanjalčeve osebnosti) in s tem pripomorejo k samoregulaciji. Funkcija vodenja pomeni, da sanje sanjalcu lahko odprejo nov pogled na neko situacijo ali nudijo rešitev, saj imamo med sanjanjem dostop tudi do svojih nezavednih vsebin in spominov, ne pa samo do informacij, ki so nam dostopne med budnim mišljenjem. Zato nam sanje lahko pomagajo tudi pri napovedovanju prihodnosti – ne gre za preroške sanje, ampak samo za uporabo vseh informacij, ki so nam na voljo, tudi nezavednih, za predvidevanje prihodnosti.
Tako kot Freud, je bil tudi Jung prepričan, da sanje izvirajo iz nezavednega, a je sanje delil na tiste, ki izvirajo iz individualnega (sanjačevega) nezavednega in na sanje, ki izvirajo iz kolektivnega nezavednega. Slednje je imenoval arhetipske sanje. Arhetipske sanje so redke in se ponavadi pojavijo v kritičnih obdobjih ter na sanjalca pustijo zelo močan vtis. Več o arhetipskih simbolih in arhetipskih sanjah si boste lahko prebrali v članku, ki bo posvečen samo tej temi in izide septembra.
Pri raziskovanju in interpretaciji vsebine klientovih sanj je Jung svoje klient spodbujal k aktivnemu sodelovanju in upošteval njihove predloge za razumevanje sanj, saj je bil prepričan, da imajo simboli v sanjah pomen, ki ga lahko razumemo samo v kontekstu klientove osebnosti in klientovega budnega življenja. Izjema so arhetipske sanje, za katere je bil Jung prepričan, da vsebujejo mitološke simbole človeške zgodovine in je njihov pomen za vse kliente enak.
Adlerjeva teorija sanj
Alfred Adler pa je bil za razliko od Junga in Freuda prepričan, da vsebina sanj ne izraža sanjalčevih nezavednih vsebin, ampak sanjalčevo budno življenje: sanjalčev življenjski slog, osebnost, težave in zanimanja.
Pri interpretaciji vsebine sanj se opiral na klientove asociacije in na svoje znanje o klientovi osebnosti, klientovi preteklosti in trenutni situaciji klienta.
SPREMINJANJE DELA S SANJAMI Z RAZVOJEM PSIHOTERAPIJE
Značilnosti raziskovanja sanj v psihoterapiji so se spreminjale skozi zgodovino. V klasični psihoterapiji je raziskovanje sanj pomenilo interpretacijo sanj – da psihoterapevt najde pravi pomen vsebine klientovih sanj in ga predstavi klientu. Danes pa se sanje v psihoterapiji ne interpretirajo več na ta način, ampak raziskovanje sanj pomeni, da klient in psihoterapevt skupaj poiščeta sporočilo sanj, ki ima vrednost in pomen za klienta – to je lahko uvid v klientovo življenje, nov pogled na klientovo situacijo, ideja ali motivacija za spremembo.
V klasični psihoterapiji je psihoterapevt nastopal v vlogi strokovnjaka za interpretacijo sanj. V sodobni psihoterapiji pa je raziskovanje sanj sodelovanje med klientom in psihoterapevtom – klient ima bolj aktivno vlogo pri raziskovanju vsebine sanj in interpretaciji njenega pomena, psihoterapevt pa klienta pri raziskovanju spodbuja in podpira ter mu omogoča varen prostor in različne tehnike za raziskovanje. Klientovo sodelovanje pri raziskovanju sanj je spodbujal že Jung, ki je upošteval ideje svojih klientov pri interpretaciji vsebine njihovih sanj ter jih tudi učil samostojnega razlikovanja sanj.
Freud je bil prepričan, da vsebina sanj izraža klientovo nezavedno, Jung da vsebina sanj izraža tako nezavedno kot budno življenje sanjalca, Adler pa da sanje odražajo samo budni sveti klienta in njegovo osebnost. Danes med psihoterapevti velja prepričanje, da vsebina sanj lahko izraža vse aspekte sanjačevega življenja: klientovo osebnost, trenutno situacijo, zgodovino ter tako zavedne kot nezavedne duševne procese.
DELO S SANJAMI V SODOBNI GEŠTALT PSIHOTERAPIJI
Geštalt psihoterapija je humanistična psihoterapija in zato tudi pri teoretičnih in praktičnih principih za vključevanje sanj v psihoterapevtki proces sledi načelom humanistične psihoterapije.
V humanistični psihoterapiji se predpostavlja, da vsebina sanj odraža različne vidike klienta (npr. osebnost) in klientovega življenja (npr. pogled na svet), zato namen raziskovanja klientovih sanj ni iskanje simboličnega pomena sanj, ampak raziskovanje povezav med vsebino klientovih sanj in klientovim budnim življenjem – tako klient iz vsebine svojih sanj lahko izlušči neko sporočilo, ki je zanj pomembno v tistem trenutku in skladno z njegovimi trenutnimi potrebami in življenjsko situacijo (novo spoznanje o sebi in svojem življenju ali neka nova ideja za soočanje).
Humanistična psihoterapija predpostavlja, da je doživljanje vsakega posameznika edinstveno in zato smatra, da je klient tisti, ki je največji strokovnjak za svoje življenje. Poudarja pa tudi pomembnost pristnega kontakta in pristnega dialoga med klientom in psihoterapevtom. Zato raziskovanje sanj vedno poteka v sodelovanju med klientom in psihoterapevtom, pri čimer ima klient zadnjo besedo pri razumevanju vsebine svojih sanj. Psihoterapevt pa klienta pri raziskovanju podpira, spodbuja in predlaga različne metode in tehnike za raziskovanje.
Ker humanistična psihoterapija poudarja tudi odgovornost klienta za njegov psihoterapevtski proces, je klient tisti, ki odloči, kako poglobljeno bo raziskovanje sanj, katere tehnike želi preizkušati in katere dele vsebine sanj želi raziskovati ter seveda ali ga raziskovanje sanj sploh zanima.
Vključevanje sanj v psihoterapevtki proces prispeva k psihoterapevtovemu boljšemu razumevanju klienta in klientovemu boljšemu razumevanju sebe. Med raziskovanjem sanj klient v vsebini svojih sanj odkriva neko sporočilo zase – to je lahko nov uvid o sebi, svojih odnosih ali svojem življenju ali pa ideja in motivacija za spremembo. Raziskovanje sanj v psihoterapiji je za klienta zdravilno in krepi klientovo samospoštovanje, sočutje do sebe, sposobnost samoregulacije, samostojnost ter domišljijo in ustvarjalnost. Raziskovanje sanj lahko vpliva tudi na nočne more ali neprijetne ponavljajoče se sanje, da se vsebina teh sčasoma spremeni.
Raziskovanje sanj med psihoterapevtskim procesom je primerno za vse kliente in je navadno s strani klientov sprejeto z zanimanjem ali celo z navdušenjem. Če pa je klient zainteresiran za delo s sanjami, a se ne spominja svojih sanj, ga psihoterapevt najprej povabi k izvajanju tehnik za boljše spominjanje sanj; ena od teh je pisanje sanjskega dnevnika.
Ker ima delo s sanjami veliko pozitivnih učinkov na kliente in lahko sanje raziskujemo tudi s pomočjo ustvarjalnih medijev (lutke, plastelin, risanje, projekcijske karte), je velikokrat lahko zelo zanimivo tudi za mladostnike. V psihoterapiji z mladostniki lahko delo s sanjami v začetku psihoterapevtskega procesa tudi pomaga pri vzpostavljanju varnega prostora in vzpostvljanju zaupanja v psihoterapevtskem odnosu.
Več o raziskovanju sanj med psihoterapevtskim procesom z mladostniki si boste lahko prebrali v članku, ki bo namenjen prav tej temi in bo izšel februarja.
Upam, da vam je bil članek všeč in je v vas zbudil zanimanje za sanje, tako da boste z veseljem prebrali še kakšnega. V sklopu člankov o sanjah bom odgovorila vsaj na naslednja vprašanja:
∞ Kakšna prepričanja o sanjah imajo različne kulture skozi zgodovino?
∞ Zakaj sanjamo?
∞ Kaj se dogaja v naših možganih, ko sanjamo?
∞ Ali ima vsebina sanj kakšen pomen?
∞ Ali lahko vplivamo na vsebino svojih sanj?
∞ Kaj so lucidne sanje?
∞ Kako si lahko večkrat zapomnimo svoje sanje?
Sledi članek ‘Kaj vsebina mojih sanj pove o meni?’, ki izide febtuarja 2025.
Kaj o sanjah pa vas zanima?
Vaša vprašanja o sanjah lahko naslovite na: psihopolonica@gmail.com in na njih bom skušala v katerem od prihodnjih člankov o sanjah. Vesela bom vsake ideje, saj zaenkrat v sklopu člankov o sanjah sicer predvidevam 10 člankov, a bom z veseljem dodala še kakšnega.
Če želite biti obveščeni ob izidu prihodnjih člankov, pa se lahko na naši spletni strani naročite na novičke.
VIRI
Adler, A. (1956). Dreams.
Battelino, N. (2024). Psihoterapevtske metode in tehnike za delo s sanjami v humanističnih psihoterapevtskih pristopih.
Berne, E. (1972). What do you say after you say hello? The psychology of human destiny.
Bowater in Sherrard, 2011
Cain, D. J. (2002). Defining characteristics, History, and Evolution of Humanistic psychotherapies.
Caperton, W. (2012). Dream-Work in Psychotherapy: Jungian, Post-Jungian, Existential-Phenomenological, and Cognitive-Experiental Approches.
Freud, S. (2021). Interpretacija sanj.
Hartmann, E. (2011). The Nature and Functions of Dreaming.
Hippocrates (1983). Hippocratic Writings.
Jung, C. G. (2010). Dreams.
Moon, B. L. (2007). Dialoguing with Dreams in Existential Art Therapy.
Perls, F., Hefferline, R. E. in Goodman, P. (1951). Gestalt Therapy: Excitement and Growth in the Human Personality.
Pesant, N. in Zadra, A. (2004). Working with Dreams in Therapy: What Do We Know and What Should We Do.
Schwartz, S. A. (2017). Non-Local Consciousness and the Anthropology of Dreams.
Stewart, C. (2004). Introduction: Dreaming as an Object of Anthropological Analysis.
Verhofstadt-Denève, L. M. F. (1995) How to Work with Dreams in Psychodrama: Developmental Therapy from an Existential–Dialectical Viewpoint.
Yalom, I. (2002). The Gift of Therapy.
Yalom, I. D. (2008). Staring at the Sun: Overcoming the Terror of Death.
Commentaires