Psihoterapija je zaupna, kar pomeni, da vse, kar se dogaja v psihoterapevtskem prostoru, psihoterapevtka zadrži zase. Zaupna je tako vsebina srečanj, kot tudi kdo psihoterapijo obiskuje.

Psihoterapevte k zaupnosti zavezuje etični kodeks.

 

Zaupnost je izvzeta le v primerih:

∞ ko obstaja tveganje, da bo klient/klientka škodil/škodila sebi ali drugim;

∞ ko psihoterapevt izve za kaznivo dejanje;

∞ ko sodišče zahteva podatke o srečanjih kot dokaz.

 

Psihoterapevtka se o svojem delu pogovarja na supervizijskih in intervizijskih srečanjih, a klientov nikoli ne omenja poimensko in prikrije oz. spremeni podatke, ki bi lahko nakazovali na klientovo identiteto. Obiskovanje supervizije in intervizije je standardna praksa, ki pripomore k psihoterapevtovemu boljšemu delu. Tudi vse ostale psihoterapevte in supervizorje, ki so prisotni na takih srečanjih, zavezuje etični kodeks in zaupnost.

 

​

​Ali je psihoterapija zaupna tudi za mladoletne kliente?

 

Tudi pri mladoletnih klientih velja načelo zaupnosti med klientom in psihoterapevtko, ki ne vključuje mladostnikovih staršev. To pomeni, da se psihoterapevtka s starši ne pogovarja o mladostniku in vsebini psihoterapevtskih srečanj brez mladostnikovega izrecnega dovoljenja.

 

Načeloma psihoterapevtka s starši izven psihoterapevtskih srečanj ne komunicira (Izjema so morebitna potrjevanja, odpovedovanja in spreminjanja terminov ali urgentne situacije.). Psihoterapevtka se v nobenem primeru s starši po telefonu ali elektronski pošti ne pogovarja o vsebini psihoterapevtskih srečanj. V primeru, ko pa so starši povabljeni na skupno srečanje, se psihoterapevtka z mladostnikom vedno prej dogovori, kaj lahko podeli s starši, ostalo pa ostane zaupno.

 

Obstajajo pa izredne situacije, ko psihoterapevtka starše seznani s tem, kar ji je mladostnik zaupal. To je v primeru življenjske ogroženosti mladostnika, če izve za kaznivo dejanje, ali pa kadar je mladostnik v hudi stiski in bi seznanitev staršev s situacijo, v kateri se je mladostnik znašel, bila nujna, zato da se od staršev pridobi dodatno pomoč in podporo.

Tudi v teh primerih se psihoterapevtska najprej pogovori z mladostnikom in nato povabi starše na skupno srečanje, kjer z mladostnikom skupaj seznanita starše s situacijo. Psihoterapevtka se s starši pogovarja vedno samo ob prisotnosti mladostnika.

 

Da mladostniki lahko zaupajo v zaupnost psihoterapevtskega prostora in jih ne skrbi, da bo psihoterapevtka o vsebini psihoterapevtskih srečanj poročala njihovim staršem, je nujno, da lahko mladostnik in psihoterapevtka vzpostavita varen in zaupen psihoterapevtski odnos, ki pa je temelj uspešnega psihoterapevtskega procesa.