Vse kar se dogaja med psihoterapevtskimi srečanji je zaupno, kar je v skladu z etičnim kodeksom za psihoterapijo.

 

Zaupnost je izvzeta v primerih:

∞ ko obstaja tveganje, da bo klient/klientka škodil/škodila sebi ali drugim;

∞ ko psihoterapevt izve za kaznivo dejanje;

∞ ko sodišče zahteva podatke o srečanjih kot dokaz.

​

Tudi pri mladoletnih klientih/klientkah

velja načelo zaupnosti med klientom/klientko in psihoterapevtko.

Staršem se, po dogovoru s klientom/klientko, razkrijejo le tiste vsebine, za katere psihoterapevtka oceni, da je pomembno, da jih starši poznajo.

​Starši mladoletnih klientov lahko psihoterapevtki

kadarkoli izrazijo željo po

večji vključenosti v psihoterapevtski proces in

po psihoterapevtkini oceni situacije

se dogovorimo za skupno srečanje s starši (ali enim od staršev) in mladostnikom.

O poteku in vsebini psihoterapevtskega procesa pa psihoterapevtka izven srečanj ne komunicira. Izjema so urgentne situacije.

​

Starši polnoletnih klientov niso vključeni v psihoterapevtski proces in psihoterapevtka z njimi ne komunicira.

Izjema so urgentne situacije, ko psihoterapevtka na željo klienta/klientke kontaktira njegove/njene starše.

​

Psihoterapevt se o svojem delu pogovarja s svojim supervizorjem, a klientov nikoli ne omenja poimensko in prikrije oz. spremeni podatke, ki bi lahko nakazovali na klientovo identiteto. Pogovori o psihoterapevtskem delu s supervizorjem so standardna praksa, ki pripomore k psihoterapevtovemu boljšemu delu. Tudi supervizorje zavezuje etični kodeks in zaupnost.