Psihoterapevtska srečanja z mladostniki so individualna, a se po potrebi starše vključil v psihoterapevtski proces, tako, da se jih povabi na psihoterapevtsko srečanje. Starše se na psihoterapevtsko srečanje povabi na pobudo mladostnika, staršev ali psihoterapevtke.

Z izjemo urgentnih situacij, kjer je vključenost staršev nujna, je mladostnik tisti, ki odloča, koliko želi v psihoterapevtki proces vključevati svoje starše.

Načelom pri mladostnikih, ki so dopolnili 17 let, staršev v psihoterapevtski proces več ne vključujemo in za njih veljajo enaka pravila kot pri polnoletnih mladostnikih.

 

KOMUNIKACIJA S STARŠI

Vsa komunikacija s starši o mladostniku in psihoterapevtskem procesu poteka na skupnih srečanjih in ob prisotnosti mladostnika.

Izven skupnih psihoterapevtskih srečanj psihoterapevtka s starši ne komunicira (Izjema so morebitna potrjevanja, odpovedovanja in spreminjanja terminov ali urgentne situacije.). Psihoterapevtka se v nobenem primeru s starši po telefonu ali elektronski pošti ne pogovarja o vsebini psihoterapevtskih srečanj, saj bi s tem kršila dogovor o zaupnosti. Da mladostniki lahko zaupajo v zaupnost psihoterapevtskega prostora in ne skrbijo, da bo psihoterapevtka o vsebini psihoterapevtskih srečanj poročala njihovim staršem, je nujno, da lahko mladostnik in psihoterapevtka vzpostavita varen in zaupen psihoterapevtski odnos, ki pa je temelj uspešnega psihoterapevtskega procesa.

Pomembno je tudi, da starši psihoterapevtke izven skupni srečanj ne obveščajo o tem, kaj se z mladostnikom dogaja (izjema so urgentne situacije), saj je nujno, da ima mladostnik možnost, da sam, ob svojem času in s svojimi besedami podeli s psihoterapevtko tisto, kar želi in zmore. V primeru, ko imajo starši občutek, da imajo pomembne informacije in bi jih želeli podeliti, je potrebno, da zaprosijo za skupno srečanje in psihoterapevtko seznanijo s situacijo v prisotnosti mladostnika.

​

KDAJ VKLJUČIMO STARŠE?

Kadar mladostnik sam ne zmore staršem izraziti svojih občutkov, mnenj, želja in potreb ali pa čuti, da ga starši ne slišijo ali ne upoštevajo, lahko psihoterapevtka pomaga pri komunikaciji med mladostnikom in starši.

Namen skupnih srečanj pa je lahko tudi, da psihoterapevtka staršem bolj približa pomen neke diagnoze (npr. adhd, depresija) ‒ značilnosti simptomov, priporočljive dodatne oblike podpore ali dodatne oblike strokovne pomoči ter strategije ali celi konkretni nasveti, kako lahko starši bolj podprejo svojega otroka.

Skupna srečanja s starši lahko veliko pripomorejo k boljšemu odnosu med mladostnikom in starši tudi, kadar ima mladostnik željo, da bi se z enim od staršev ali obema staršema bolj povezal.

Skupna srečanja pa so nujna, kadar je mladostnik v hudi stiski, a starši s tem še niso seznanjeni, zato da se starše s situacijo seznani in se naredimo načrt, na kakšen način lahko starši mladostnika v dani situaciji čim bolj podprejo.

 

SKUPNA SREČANJA

V primeru, ko psihoterapevtka oceni, da bi bilo za psihoterapevtski proces pomembno, da se vključijo tudi starši, jih bo povabila na skupno srečanje. Na takšna srečanja se mladostnik in psihoterapevtka prej pripravita, da psihoterapevtka lahko srečanje strukturira. Psihoterapevtka se z mladostnikom prej tudi dogovori, kaj lahko podeli s starši, ostalo pa ostane zaupno.

 

Tudi v izrednih situacijah, ko psihoterapevtka oceni, da je nujno, da se starše seznani s tem, kar ji je mladostnik zaupal (v primeru življenjske ogroženosti mladostnika, če izve za kaznivo dejanje, ali pa kadar je mladostnik v hudi stiski in bi seznanitev staršev s situacijo, v kateri se je mladostnik znašel, bila nujna, zato da se od staršev pridobi dodatno pomoč in podporo), se psihoterapevtska najprej pogovori z mladostnikom in nato povabi starše na skupno srečanje, kjer z mladostnikom skupaj seznanita starše s situacijo.

 

Starši mladoletnih klientov lahko psihoterapevtki tudi sami izrazijo željo po večji vključenosti v psihoterapevtski proces. Po psihoterapevtkini oceni situacije se dogovorimo za skupno srečanje s starši (ali enim od staršev) in mladostnikom.

 

Ko mladostnik ne želi, da se starši vključujejo v psihoterapevtki proces

Nekateri mladostnike ne želijo, da se starši vključujejo v psihoterapevtki proces in to čutijo kot vdor v njihovo zasebnost. V primeru, ko mladostnik vključevanja staršev ne želi in ni življenjsko ogrožen (da bi bilo vključevanje staršev nujno potrebno), je pomembno, da mladostnikove želje spoštujemo in upoštevamo. Tako tudi ohranimo varnost psihoterapevtskega prostora, ki je nujna za uspeh psihoterapije.

 

​

​Vključenost staršev v psihoterapevtki proces pri polnoletnih mladostnikih

 

Psihoterapevt s starši polnoletnih klientov ne komunicira, tudi se staršev ne vključuje v psihoterapevtsko obravnavo mladostnikov, ki so že polnoletni.

​

Starše je smiselno vključiti v obravnavo le, kadar je klient res v veliki stiski (npr. samomorilne misli, psihotična epizoda) in bi podpora staršev bila pomembna. V tem primeru se starše lahko povabi na srečanje, a le z izrecnim dovoljenjem klienta.