top of page

RAZUMEVANJE SANJ SKOZI ZGODOVINO

Neja Battelino

Zanimanje za sanje je ena od najstarejših človeških tradicij, zato se skozi zgodovino srečujemo z različnimi prepričanji o sanjah, ki odgovarjajo na vprašanja o izvoru sanj, namenu sanj in pomenu vsebine sanj. Prav tako je v filozofiji spraševanje o sanjah aktualno že od antike – o sanjah so razmišljali filozofi stare Grčije, kot sta Sokrat in Aristotel in filozofi razsvetljenstva, kot sta Descartes in Leibnitz. Tudi znanstveno raziskovanje sanj se je začelo že v stari Grčiji in je aktualno še danes.

Ta članek nudi pregled prepričanj o sanjah v različnih kulturah skozi zgodovino in kako so na ta prepričanja vplivala različna znanstvena odkritja o sanjah. Pregled razmišljanja o sanjah v okviru filozofije ter pregled znanstvenega raziskovanja sanj in prelomnih znanstvenih odkritji na področju sanjanja pa bosta predstavljen v člankih, ki bosta namenjena prav tema temama.


PREPRIČANJA O IZVORU SANJ

V starem veku je v večini kultur veljalo prepričanje, da sanje ne izvirajo iz sanjalca. Egipčani so tako verjeli, da sanje izvirajo iz onstranstva, Babilonci pa da so sanje demonskega izvora. Mezopotamci so bili prepričani o božanskem izvoru dobrih sanj in demonskem izvoru slabih sanj, kristjani in muslimani pa so izvor sanj pripisovali Bogu.

Prepričanje, da sanje ne izvirajo iz sanjalca, ampak imajo nek zunanji izvor, je ostalo aktualno vse do 20. stoletja, čeprav je že Aristotel v starem veku domneval in pisal, da so sanje produkt delovanja človeškega telesa in jih povzroča zaznavanje senzacij v telesu in iz okolja med spanjem, Leibnitz pa je že v obdobju razsvetljenstva domneval in pisal tudi, da sanje izvirajo iz človeških možganov.

V zahodnem svetu je prepričanje o zunanjem izvoru sanj zasenčilo šele odkritje REM faze spanja in da v tej fazi spanja sanjamo. Od takrat tako v znanstvenih krogih kot v splošni populaciji sprejemamo prepričanje, da sanje izvirajo iz sanjalčevega telesa, točneje iz sanjalčevih možganov – sanje ustvarja možganska aktivnost, na vsebino sanj pa lahko vpliva tudi zaznavanje senzacij iz sanjalčevega telesa in dogajanje v okolju sanjalca med spanjem.

Več o nevroznanstvenem raziskovanju sanj in nevrološki podlagi sanjanja si lahko preberete v članku ‘Kaj se dogaja v naših možganih, ko sanjamo?’.


PREPRIČANJA O NAMENU SANJ

Skozi zgodovino so imele različne kulture različna prepričanja o namenu sanj. Nekateri ameriški staroselci so verjeli, da se je svet začel kot sanje. V starem veku so Egipčani, prebivalci Bližnjega vzhoda in nekateri grški filozofi verjeli, da med sanjanjem duša sanjalca zapusti telo in se sreča z drugimi dušami, kar je še vedno prepričanje tudi v nekaterih sodobnih kulturah. Prav tako nekateri ameriški staroselci danes verjamejo, da so sanje priložnost za komunikacijo s predniki.

V okviru psihoterapije, psihologije in nevroznanosti so od 19. stoletja pa vse do danes nastale različne teorije o funkciji sanj. Med bolj poznanimi so naslednje: funkcija sanj je, da ohranjajo spanje; funkcija sanjanja je procesiranje spomina in regulacija čustev; funkcija sanjanja, je da sanjalec vadi svoje odzive na ogrožajoče situacije. Te teorije niso bile podprte s kasneje izvedenimi raziskavami in trenutno v znanosti velja, da sanje nimajo nobene funkcije pri delovanju človeškega telesa, ki bi presegala funkcije samega spanja. Več o različnih nevroznanstvenih teorijah o funkciji sanj in zakaj so bile ovržene ter o vrednosti sanj za človeštvo si lahko preberete v članku ‘Zakaj sanjamo?’.


PREPRIČANJA O POMENU VSEBINE SANJ

Že od antike naprej je v mnogih kulturah po svetu veljalo prepričanje, da ima vsebina sanj nek pomen, ki pa je prikazan na simboličen način, zato lahko prepoznamo pravi pomen vsebine sanj le, če znamo te simbole pravilno interpretirati. Za interpretacijo sanj so tako uporabljali različne knjige – najstarejša najdena sanjska knjiga izhaja iz Mezopotamije štiri tisoč let pred našim štetjem, sanjske knjige pa so uporabljali tudi v starem Egiptu in stari Grčiji. Stari Grki in stari Rimljani so imeli tudi poklicne strokovnjake za interpretacijo sanj, ki so se imenovali therapeutae (iz te besede izvira današnja beseda terapevt). Med ljudmi je veljalo prepričanje, da vsebina sanj napoveduje prihodnost ali pa izraža nekaj o sanjalcu, zato so vsebino sanj stari Rimljani in stari Grki uporabljal tudi pri diagnosticiranju bolezni. Prepričanje, da sanje napovedujejo prihodnost, je v nekaterih kulturah (npr. latinskoameriški in islamski) prisotno se danes, prav tako še danes ljudje marsikje uporabljajo različne sanjske knjige z namenom interpretacije vsebine svojih sanj, ali pa se o svojih sanjah posvetujejo s poklicnimi razlagalci sanj.

Tudi v okviru psihoterapevtske znanosti in psihologije so se do danes razvile različne teorije o pomenu vsebine sanj, ki jim je skupno prepričanje, da vsebina sanj na nek način odraža sanjalca in za sanjalca nosi sporočilo, ki ga ta lahko z raziskovanjem svojih sanj odkrije. Za razliko od tradicionalnih pristopov k interpretaciji sanj, ki sanje večinoma povezujejo s prihodnostjo, je metoda za interpretacijo vsebine sanj v klasičnem psihoanalitičnem pristopu, ki jo je uvedel Sigmund Freud, vsebino sanj povezovala s sanjalčevimi nezavednimi vsebinami, ki se navezujejo na njegovo preteklost. Obema pristopoma pa je skupno prepričanje, da se sporočilo sanj v vsebini sanj prikazuje s simboli. Od začetkov psihoterapije v začetku 20. stoletja, ko so Sigmund Freud, Gustav Jung in Alfred Adler ustvarili vsak svojo teorijo o sanjah, ki je vključevala tudi metodo interpretacije sanj, pa do danes sta se razumevanje sanj in v psihoterapiji in način interpretacije sanj precej spremenila, a sanje ohranjajo pomembno vlogo v psihoterapevtskem procesu. Več o načinu in namenu vključevanja sanj v psihoterapevtski proces v sodobni psihoterapiji ter o različnih psihoterapevtskih teorijah o sanjah od začetkov psihoterapije pa do danes (npr. Freudova in Jungova), si boste lahko prebrali v članku ‘Sanje in psihoterapija: Uporaba sanj pri lajšanju psihičnih stisk in zdravljenju duševnih motenj’, ki izide 7. 1. 2025. Še več o različnih metodah interpretacije sanj skozi zgodovino pa si boste lahko prebrali v članku, ki bo namenjen prav tej temi, z naslovom ‘Interpretacija vsebine sanj od antike do danes’, ki izide februarja 2025.


Upam, da vam je bil uvodni članek všeč in je v vas zbudil zanimanje za sanje, tako da boste z veseljem prebrali še kakšnega. V sklopu člankov o sanjah bom odgovorila vsaj na naslednja vprašanja:

Kakšna prepričanja o sanjah imajo različne kulture skozi zgodovino?

Zakaj sanjamo?

Kaj se dogaja v naših možganih, ko sanjamo?

Ali ima vsebina sanj kakšen pomen?

Ali lahko vplivamo na vsebino svojih sanj?

Kaj so lucidne sanje?

Kako si lahko večkrat zapomnimo svoje sanje?


Kaj pa vas zanima o sanjah?

Vaša vprašanja o sanjah lahko naslovite na: psihopolonica@gmail.com

in na njih bom skušala odgovoriti v katerem od prihodnjih člankov o sanjah. Vesela bom vsake ideje, saj zaenkrat v sklopu člankov o sanjah sicer predvidevam 10 člankov, a bom z veseljem dodala še kakšnega.


Če želite biti obveščeni ob izidu prihodnjih člankov, pa se lahko na naši spletni strani naročite na novičke.


Svetovalnica Psihopolonica: Razumevanje sanj skozi zgodovino

Viri:

Aristotle (2019). The Works of Aristotle (On Dreams, On Prophesying by Dreams).

Aserinsky, E. in Kleitman, N. (1955). Two Types of Ocular Motility Occurring in Sleep.

Barrett, D. (2002). The ‘Royal Road’ Becomes a Shrewd Shortcut: The Use of Dreams in Focused Treatment.

Butler, S. A. L. (1992) Mesopotamian Conceptions of Dreams and Dream Rituals.

Coxhead, D. in Hiller, S. (1994). Sanje: vizije noči.

Domhoff, G. W. (1996). Finding Meaning in Dreams: A Quantitative Approach.

Domhoff, G. W. (2019). The Neurocognitive Theory of Dreams at Age 20: An Assessment and a Comparison With Four Other Theories of Dreaming.

Duesbury, E. M. (2011). Historical and Cultural Uses of Dreams.

Eudell-Simmons, E. M. in Hilsenroth, M. J. (2007). The Use of Dreams in Psychotherapy: An Integrative Model.

Freud, S. (2021). Interpretacija sanj.

Hartmann, E. (2011). The Nature and Functions of Dreaming.

Hippocrates (1983). Hippocratic Writings.

Jennings, J. L. (1995). Dream-centered Dream Study: The Pursuit of Prolucidity.

Kara, H. in Özcan, G. (2019). A New Approach to Dreams in Psychotherapy: Phenomenological Dream-self Model.

Lavie, P. in Hobson, J. A. (1986). Origin of Dreams: Anticipation of Modern Theories in the Philosophy and Physiology of the Eighteenth and Nineteenth Centuries.

Leibnitz, G. W. (1916). New Essays Concerning Human Understanding.

Palagini, L. in Rosenlicht, N. (2010). Sleep, Dreaming, and Mental Health: A Review of Historical and Neurobiological Perspectives.

Plato (1997a. Republic.

Revonsuo, A. (2000). The Reinterpretation of Dreams: An Evolutionary Hypothesis of the Function of Dreaming.

Stickgold, R. in Wamsley, E. (2017). Why We Dream.

Szpakowska K. (2001). Through the Looking Glass. Dreams in Ancient Egypt.

Yalom, I. (2002). The Gift of Therapy.

Comments


Ostani v stiku in se naroči na novice.

Hvala za zaupanje. =)

bottom of page