Znanstveniki in filozofi raziskujejo sanje in pišejo o svojih ugotovitvah o njih že vse od antike. Prvi, ki se je lotil znanstvenega raziskovanja sanj je bil Aristotel. Nevroznanstveno raziskovanje sanj pa poteka že od petdesetih let 20. stoletja. Vseeno pa še vedno ne vemo, kaj natančno se dogaja v naših možganih med sanjanjem. So pa se skozi zgodovino na podlagi aktualnih znanstvenih dognanj postavljale različne teorije o sanjah, ki so vključevale tudi nevrofiziološko komponento sanj, torej kaj se dogaja v naših možganih, ko sanjamo. Postavke nekaterih teorij so bile kasneje zavrnjene na podlagi novih znanstvenih spoznanj, druge pa so še vedno predmet znanstvenega raziskovanja in niso s strani raziskav ne zatrdno podprte ne zatrdno zavrnjene.
Teorija o sanjah, ki je trenutno najbolj podprta s strani različnih sodobnih raziskav o sanjah, je nova nevrokognitivna teorija sanj. Ta teorija je podprta tako s strani psiholoških raziskav, ki se osredotočajo na doživljanje sanj, kot tudi s strani nevroznanstvenih raziskav, ki se osredotočajo na delovanje možganov med sanjanjem. Teorija se je od svoje vzpostavitve ob prelomu tisočletja pa do danes tudi prilagajala in dopolnjevala na podlagi sodobnih znanstvenih dognanj s področja sanjanja. Zato bom v tem članku odgovor na vprašanje ‘Kaj se dogaja v človeških možganih med sanjanjem?’ predstavila z vidika te teorije.

SANJE SO OBLIKA SPONTANEGA MIŠLJENJA
Sanje so oblika mišljenja, natančneje oblika spontanega mišljenja, ki poleg sanjanja vključuje tudi sanjarjenje, domišljijo, ustvarjalnost in uhajajoče misli.
Ideja, da so sanje oblika spontanega mišljenja, sicer ni nova, saj je že Gottfried Wilhelm Leibniz v obdobju razsvetljenstva sanje primerjal z uhajajočimi mislimi, Augustus Unzer in Sigmund Freud pa sta jih že v 19. stoletju povezovala z domišljijo.
Da je sanjanje oblika spontanega mišljenja, lahko sklepamo glede na skupne značilnosti v doživljanju spontanega mišljenja v budnosti in pa v doživljanju sanj.
∞ Spontano mišljenje so miselne aktivnosti, ki so skoraj popolnoma neodvisne od čutnih dražljajev iz okolja in od tega, kar trenutno počnemo. Med temi aktivnostmi posameznik navadno izgubi stik z okoljem. Enako velja za sanjanje. Za primer spontanega mišljenja v budnosti lahko pomislimo na mladostnika, ki sanjari med uro matematike in med tem ne spremlja dogajanja v razredu. Enako posameznik med spanjem in sanjanjem ni pozoren na dogajanje okoli sebe.
∞ Tako spontano mišljenje v budnosti kot sanjanje vsebujta bolj ali manj zapleteno vsebinsko strukturo z vidnimi in slušnimi predstavami ter čustvenim odzivom. Da to velja za spontano mišljenje v budnosti, lahko iz svoje lastne izkušnje potrdi vsakdo, ki sanjari ali pa uporablja svojo domišljijo za ustvarjanje različnih hipotetičnih situacij s hipotetičnimi osebami.
∞ Vsebino spontanega mišljenja lahko posameznik včasih nadzira z zavestno namero, včasih pa tudi ne. Tako se sanjarjenje včasih pojavijo čisto nenadzorovano, včasih pa lahko vsebino svojega sanjarjenja zavestno ustvarjamo. Enako velja za sanje – navadno posameznik v sanjah med sanjanjem sicer nima zavestnega nadzora nad dogajanjem, torej nad vsebino sanj, v določenih sanjah pa pa ta nadzor ima. Sanje v katerih sanjalec zavestno usmerja vsebino svojih sanj imenujemo lucidne sanje. Bolj podrobno bodo lucidne sanje predstavljene v čisto svojem članku, ki izide marca 2025.
Da je sanjanje oblika spontanega mišljenja pa lahko sklepamo tudi zato, ker sodobne nevrofiziološke raziskave kažejo, da se med spontanim mišljenjem v budnosti in med sanjanjem aktivirajo iste možganske strukture. Katere so te strukture, bo predstavljeno v naslednjem poglavju.
Obstajajo pa tudi razlike med spontanim mišljenjem v budnosti in sanjanjem. Ena od razlik je, da je spontano mišljenje v budnosti navadno nepredvidljivo in se velikokrat pojavi spontano, saj posamezniku misli uidejo nepričakovano in nenadzorovano. Za razliko od nepredvidljivosti budnega spontanega mišljenja pa lahko predvidimo, da bomo med spanjem sanjali, saj vsi ljudje med spanjem sanjamo (izjeme so majhni otroci, pri katerih možgani še niso dovolj razviti, da bi omogočali tako kompleksne sanje, kot jih imamo odrasli, in pa ljudje s poškodbo določenih predelov možganov, ki omogočajo sanjanje). Če se nam zdi, da ne sanjamo, gre navadno le za to, da se sanj, ko se zbudimo, ne spomnimo.
Druga razlika pa je, da sanje med sanjanjem, razen z izjemo lucidnih sanj, doživljamo kot resničnost in zato lahko v nas pustijo veliko močnejše občutke kot pa spontano mišljenje v budnosti. Gotovo ste se že kdaj zbudili iz morečih sanj z intenzivnimi neprijetnimi občutki, ki so ostali z vami še nekaj časa, včasih tudi več ur. To za sanjarjenje ni tako značilno, saj se med sanjarjenjem zavedamo, da sanjarimo in imamo večji vpliv na vsebino.
KAJ SE DOGAJA V MOŽGANIH, KO SANJAMO?
Med sanjanjem se aktivira nevronska mreža, ki je del privzetega možganskega omrežja. Privzeto možgansko omrežje je točno določena možganska mreža, ki povezuje več možganskih delov ter se aktivira pri vseh oblikah budnega spontanega mišljenja. Poleg privzetega možganskega omrežja so med sanjanjem aktivirane tudi možganske regije za vizualno in motorično procesiranje. Tudi te regije se aktivirajo tudi med spontanim mišljenjem v budnosti. Tako za sanjanje in za spontano mišljenje v budnosti je značilno, da so manj aktivne tiste možganske regije, ki so odgovorne za pozornost in dolgoročno načrtovanje.
Razlika med aktivacijo možganov med budnim spontanim mišljenjem in aktivacijo možganov med sanjanjem pa je, da so med sanjanjem predeli za vizualno in senzomotorično procesiranje bolj aktivni kot pa med spontanim mišljenjem v budnosti. Zato nova navrokognitivna teorija sanjanja ne postavlja samo domneve, da so sanje oblika spontanega mišljenja, ampak tudi domnevo, da so sanje bolj intenzivna oblika spontanega mišljenja, kot je spontano mišljenje v budnosti.
Naslednja razlika pa je, da se med spontanim mišljenjem v budnosti aktivirajo tudi možganske regije, ki so odgovorne za metazavedanje – te regije med spanjem niso aktivne, kar pojasni, da se med sanjanjem ne zavedamo, da sanjamo. Izjema so lucidne sanje, med katerimi je zavedanje, da sanjamo, prisotno in so možganske regije odgovorne za metakognicijo aktivirane.
ALI SO SANJE ZAVESTNA IZKUŠNJA?
Sigmund Freud je sicer menil, da je mišljenje v sanjah drugačno, kot mišljenje v budnosti in je bil prepričan, da je mišljenje v sanjah nezavedno. Na podlagi njegove postavke, je v znanosti dolgo veljala domneva, da med sanjanjem zavestno mišljenje ni prisotno. Ta domneva pa ni podprta z ugotovitvami sodobnih raziskav in po novi nevrokognitivni teoriji sanjanja so sanje zavesten miselni proces, saj vključujejo doživljajsko zavest – čeprav se med sanjanjem morda ne zavedamo, da sanjamo, pa sanje doživljamo kot resničnost in med sanjanjem zaznavamo, občutimo in razmišljamo.
ZAKLJUČEK
Upam, da vem je članek predstavil, kaj sanje so in kaj se dogaja v naših možganih med sanjanjem. Povzamemo lahko, da so sanje, sanjarjenje, domišljija in uhajajoče misli različne oblike spontanega mišljenja, saj jih zelo podobno doživljamo ter se naši možgani tako med sanjanjem kot med različnimi oblikami spontanega mišljenja v budnosti aktivirajo na podoben način.
Upam, da vam je bil članek všeč in je v vas zbudil zanimanje za sanje, tako da boste z veseljem prebrali še kakšnega. V sklopu člankov o sanjah bom odgovorila vsaj na naslednja vprašanja:
Kakšna prepričanja o sanjah imajo različne kulture skozi zgodovino?
Zakaj sanjamo?
Kaj se dogaja v naših možganih, ko sanjamo?
Ali ima vsebina sanj kakšen pomen?
Ali lahko vplivamo na vsebino svojih sanj?
Kaj so lucidne sanje?
Kako si lahko večkrat zapomnimo svoje sanje?
Kaj o sanjah pa vas zanima?
Vaša vprašanja o sanjah lahko naslovite na: psihopolonica@gmail.com in na njih bom skušala v katerem od prihodnjih člankov o sanjah. Vesela bom vsake ideje, saj zaenkrat v sklopu člankov o sanjah sicer predvidevam 10 člankov, a bom z veseljem dodala še kakšnega.
Če želite biti obveščeni ob izidu prihodnjih člankov, pa se lahko na naši spletni strani naročite na novičke.
VIRI
∞ Domhoff, G. W. (2018b). The Emergence of Dreaming: Mind-wandering, Embodied Simulation, and the Default Network.
∞ Domhoff, G. W. (2019). The Neurocognitive Theory of Dreams at Age 20: An Assessment and a Comparison With Four Other Theories of Dreaming.
∞ Domhoff, G. W. in Fox, K. C. R. (2014). Dreaming and the default network: A review, synthesis, and counterintuitive research proposal.
∞ Dresler, M., Wehrle, R., Spoormaker, V. I., Koch, S. P., Holsboer, F., Steiger, A., Obrig, H., Sämann, P. G. in Czisch, M. (2012). Neural Correlates of Dream Lucidity Obtained from Contrasting Lucid Versus Non-lucid REM Sleep: A Combined EEG/fMRI Case Study.
∞ Fox, K., Nijeboer, S., Solomonova, E., Domhoff, G. W. in Christoff, K. (2013). Dreaming as Mindwandering: Evidence from Functional Neuroimaging and First-person Content Reports.
∞ Fox, K. C. R. in Girn, M. (2018). Neural Correlates of Self-Generated Imagery and Cognition Throughout the Sleep Cycle.
∞ Freud, S. (2021). Interpretacija sanj.
∞ Leibniz, G. W. (1916). New Essays Concerning Human Understanding.
∞ Metzinger, T. (2003). Being No One: The Self-model Theory of Subjectivity.
∞ Smallwood, J. in Schooler, J. W. (2015). The Science of Mind Wandering: Empirically Navigating the Stream of Consciousness.
∞ Unzer, J. A. (1851). Principles of a Physiology.
∞ Windt, J. M. in Voss, U. (2018). Spontaneous Thought, Insight, and Control in Lucid Dreams.
Comments