KAJ VPLIVA NA TRAJANJE PSIHOTERAPIJE Z MLADOSTNIKI?

Trajanje psihoterapevtskega procesa je odvisno od različnih dejavnikov. Ti dejavniki so:

∞ simptomi in težave zaradi katerih mladostnik vstopa v psihoterapijo in koliko časa so te težave že prisotne;

∞ cilji, ki si jih mladostnik zastavi zase, in pričakovanja, ki jih ima od psihoterapevtskega procesa;

∞ zunanji dejavniki na katere ima mladostnik zelo malo (ali nič) vpliva (npr. ločitev staršev, smrt bližnje osebe);

∞ motivacija za obiskovanje psihoterapevtskih srečanj in delo na sebi;

∞ podpora bližnjih pri obiskovanju psihoterapije in delu na sebi.

Simptomi in težave s katerimi se mladostnik sooča

Kakšne spremembe lahko od psihoterapije pričakujemo in kako hitro s bodo te pokazale, je vedno odvisno od simptomov, zaradi kateri je mladostnik začel s psihoterapijo in kako dolgo so bili simptomi prisotni pred začetkom obravnave.

Mladostniki, ki psihoterapijo obiskujejo zaradi simptomov ADHD ali motenj avtističnega spektra, bodo psihoterapevtsko podporo morda potrebovali tekom celotnega šolanja.

Tudi obravnava mladostnikov, ki imajo težave, ki trajajo že dlje časa (več let) ali pa so ob začetku obravnave v veliki duševni stiski (npr. simptomi depresije, samopoškodovalno vedenje, psihotične epizode, motnje hranjenja), bodo potrebovali dolgotrajno obravnavo.

Cilji

Na trajanje psihoterapije vpliva tudi, kašne cilje smo si zadali in kako velike spremembe pričakujemo. Okvirne cilje si mladostnik in psihoterapevt skupaj postavita na prvih srečanjih.

Glavni cilji h katerim tekom psihoterapije stremimo so:

∞ odpraviti ali ublažiti simptome (zaradi katerih je mladostnik začel s psihoterapijo),

∞ odpraviti ali omiliti mladostnikovo bolečino,

∞ spoznavanje sebe in boljše zavedanje svojih čustev, občutkov, misli in potreb,

∞ zavedanje, sprejemanje in spreminjanje čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcev, ki mladostnika ovirajo, da bi živel življenje v skladu s svojimi željami, potrebami, vrednotami in potenciali.

∞ boljši odnos s sabo, več zaupanja vase in boljša samopodoba,

∞ doseganje razvojnih nalog primernih svoji starosti

Bolj konkretne cilje (npr. boljši odnos s starši, boljši odnosi z vrstniki, večja samostojnost) pa si zadajamo tekom psihoterapevtskega procesa in se lahko sproti prilagajajo in spreminjajo.

Dober pokazatelj, da se psihoterapevtski proces lahko zaključi, je, ko mladostnik začuti, da je dosegel zastavljene cilje ter zaupa v svoje sposobnosti (na psihoterapiji pridobljene) veščine za soočanje z bodočimi izzivi in težavami ter doseganje svojih ciljev samostojno in s podporo svojega okolja (prijatelji, družina).

Motivacija za spremembe

Na trajanje psihoterapije tudi naša mladostnikova motivacija za obiskovanje psihoterapije in za spremembe. Za uspešen proces je pomembno, da se mladostnik redno udeležuje srečanj, na srečanjih sodeluje in pokaže pripravljenost, da (seveda v skladu s svojimi zmožnostmi) preizkuša nove načine vedenja tako v psihoterapevtskem prostoru kot v svojem življenju.

Spremembe v okolju

V mladostnikovem življenju se dogajajo stvari, na katere nima ali pa ima zelo malo vpliva. Te stvari lahko pozitivno ali negativno vplivajo na njegovo počutje (npr. ločitev staršev, smrt bližnje osebe, zaljubljenost, napredovanje iz osnovne v srednjo šolo, selitev) in bodo lahko vplivale na trajanje psihoterapije. V težjih obdobjih je psihoterapija za mladostnika pomembna podpora pri soočanju s situacijo, in takrat mladostnik navadno nima čustvenih kapacitet še za poglobljeno delo na sebi. Poglobljeno delo na sebi je možno, ko se mladostnik (spet) stabilizira.

Podpora bližnjih

Pomembno je tudi ali mladostnik za psihoterapijo in osebnostno rast dobiva podporo svojih bližnjih Pri mladostnikih je napredek veliko večji, če starši psihoterapevtski proces podpirajo s spodbujanjem za udeleževanje srečanj, udeležbo na srečanjih (seveda ob povabilu) ter s potrpežljivostjo in razumevanjem, da spremembe ne bodo nastale čez noč, a hkrati tudi s pripravljenostjo na (morda nepredvidene) spremembe. Starši ogromno pripomorejo k psihoterapevtskemu procesu tudi, ko zaupajo v zaupnost, kar pomeni, da mladostnikov ne zaslišujejo, kaj se je dogajalo na srečanjih in jim ne sugerirajo, o čem naj se na srečanjih pogovarjajo. Na tak način se odgovornost za psihoterapijo prepusti mladostniku, kar pomembno prispeva k njegovi večji samostojnosti in zaupanju vase.

Ker se velikokrat pri mladostnikih spremembe najprej dogajajo na ravni njihovega zaznavanja, mišljenja in čustvovanja ter šele kasneje na ravni vedênja, lahko včasih globoke spremembe za zunanje opazovalce (npr. starše) nekaj časa ostanejo neopažene. Nezaupanje in nepotrpežljivost staršev ter obsojanje mladostnika ali psihoterapevta, da ni nobenega napredka, že po nekaj srečanjih, ali pa ko mladostnik rad hodi na srečanja in pri sebi opaža izboljšanje in spremembe, lahko mladostnika spravlja v velik stres in s tem negativno vpliva na njegov napredek ali pa ga celo odvrne od obiskovanje psihoterapije in iskanja strokovne pomoči, čeprav je v veliki stiski.

Dober pokazatelj, da mladostnik napreduje v pravo smer je, da sam doživlja psihoterapevtska srečanja kot prijetna in koristna in opaža, da na srečanjih dobi nekaj zase (npr. možnost, da se na različne načine izraža; občutek, da je slišan; novo spoznanje o sebi ali svetu okoli sebe; idejo ali motivacijo za spremembo).

Če imate še kakšno vprašanje o psihoterapiji, si lahko na naši spletni strani pogledate seznam pogostih vprašanj o psihoterapiji.

Za psihoterapevtsko obravnavo mladostnikov in mladih odraslih mi lahko pišete na psihopolonica@gmail.com.

Druge možnosti kontakta so navedene na naši spletni strani.

(Članek je informativne narave.)