Kako pridobimo DIAGNOZO ADHD?

22.5.2020

Če sumimo, da ima naš otrok ADHD, je najboje, da se najprej obrnemo na otrokovega osebnega zdravnika. Osebni zdravnik lahko izključi morebitna druga bolezenska stanja, ki bi lahko bila povzročitelj simptomov ter otroka napoti k kliničnemu psihologu, pedopsihiatru, psihiatru ali nevrologu. Nevrolog lahko potrdi ali ovrže sum na katero drugo nevrološko bolezen. Klinični psiholog in psihiater pa sta usposobljena, da lahko postavita uradno (formalno priznano) diagnozo.

 

 

Pomembno je, da diagnozo postavi strokovnjak, saj je diagnosticiranje ADHD lahko zapleteno. Če ima otrok ali mladostnik nekatere simptome ADHD, to še ne pomeni, da ima ADHD, kajti pokazatelji ADHD so lahko v blažji obliki prisotni tudi v vsakdanjem življenju drufih otrok in mladostnikov (npr. hiperaktivnost je značilna za vse otroke do petega leta) in nekateri simptomi ADHD so tudi simptomi drugih bolezni (npr. alergije in občutljivost ali nepravilno delovanje žleze ščitnice) ali drugih duševnih motenj (opozicionalno-kljubovalna motnja, anksiozne motnje, specifične motnje učenja, posttravmatsko stresno motnjo). Več o simptomih ADHD pri otrocih in mladostniki si lahko preberete v članku: Simptomi ADHD pri otrocih in mladostnikih.

 

Ko otrok ali mladostnik pridobi diagnozo ADHD, se lahko vzpostavi sistem pomoči, ki mu ustreza. (Več o obravnavi otrok in mladostnikov, ki imajo ADHD, si lahko preberete v članku: Pomoč in zdravljenje za otroke in mladostnike, ki imajo ADHD.

Formalna diagnoze pa otroku ali mladostniku nudi tudi prilagoditve v šolskem okolju.

 

Psihoterapevt ni usposobljen za postavljanje uradne diagnoze. Ker pa psihoterapevti poznajo simptome ADHD in njihove posledice, jih lahko zaznajo tudi pri klientih, ki nimajo diagnoze ADHD in psihoterapijo obiskujejo zaradi drugih razlogov (npr. težave v šoli, težave v odnosih z vrstniki) ali druge diagnoze (npr. anksioznost, depresija). V tem primeru se psihoterapevt pogovori s starši in jim predlaga, da obiščejo osebnega zdravnika in psihiatra ali kliničnega psihologa in tako pridobijo uradno diagnozo in prednosti, ki jih ta prinese.

Seveda pa za učinkovitost psihoterapije diagnoza ni nujna, saj se psihoterapevtski proces ne osredotoča na simptome, ampak otroka ali mladostnika spodbuja pri spoznavanju sebe in izražanju čustev, kar ga krepi, da ima boljši odnos s sabo in z drugimi. Več o psihoterapevtski obravnavi otrok in mladostnikov z ADHD si lahko preberete v članku: Psihoterapija z otroci in mladostniki, ki imajo ADHD.

 

Če imate vi ali vaš otrok ADHD in razmišljate o psihoterapevtski obravnavi, ste vabljeni na uvodni pogovor. Na uvodni pogovor se lahko naročite na psihopolonica@gmail.com ali 040 650 567.

Več o tem, kako izgleda uvodni pogovor, si lahko preberete na moji spletni strani. (tukaj)

 

 

(Članek je informativne narave.)

 

Viri:

  • Skogli, E. W., idr. (2013). ADHD in Girls and Boys: Gender Differences in Co-existing Symptoms and Executive Function Measures.

  • Rucklidge, J. J. (2008). Gender differences in ADHD: implications for psychosocial treatments.

  • Strong, J. in Flanagan, M. O. (2011). Motnja pozornosti in hiperaktivnosti za telebane.

  • American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fifth Edition (DSM-5).

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

Zadnje objave:

Please reload

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now